V nedeljo 8. avgusta 2010 smo peljali naše Divje rise na Brezje. Vendar ne vse, ampak samo tiste,ki so že večkrat izrazili željo po romanju na Brezje, in tudi tiste, ki se zaradi svojega zdravja težko udeležujejo naših izhodov.

Pa nam je s prva “hudiček” hotel malce ponagajati in preprečiti, da bi prišli na Brezje. Ko smo se na Golovcu že prav vsi lepo posedli v avtomobile, da se odpravimo proti Brezju, je mojemu avtu “crknil” akomulator. Samo dvakrat je rekel vau, vau, potem pa…, kaj bi govoril, saj si lahko mislite, vse je bilo tiho tam spredaj pri motorju. Tine je z avtom hitro skočil do bližnje bencinske črpalke po nov akomulator, jaz pa  sem začel veselo odmontirati star akomulator. Pa je bilo veselja kar kmalu konec. Kable sneti ni bil nikakršen problem, ampak akomulator “odšraufati” pri tem mojem fiatu je pa že prava umetnost. No ja, tako pa spet ni, samo primernega orodja za matico ni imel nobeden v svojem kompletu orodja.  Ker smo že malce zamujali,in ker sta imela Tine in Zinka v svoji avtomobilih  še vedno prostor za enega potnika,  sta se moja potnika preselila v njuna avtomobila in odhiteli so naprej proti Brezju.

Medtem, ko so veselo brzeli proti Brezju, mi je na kable končno uspelo “kresniti” to mojo kripo. V upanju, da  mojstri na AMZ-ju pač imajo primerno orodje, sem šel iskat pomoč kar k njim. Brez uspeha. Kljub vztrajnemu pritiskanju na “dežurni zvonec”se ni nobeden oglasil, da bi mi  zamenjal akomulator. Vdan  v usodo, da bom ta dan avto prižigal na kable, sva se z Mojco odpravila na “avanturo” do Brezja.

Na Brezje sva prispela točno na pridigo, ko je mašnik izrekel naslednji stavek: “To se vam je zgodilo pa za to, ker niste upoštevali Božje volje!” Kot, da bi vedel za vzrok okvare mojega avtomobila. Na tiho sva se pridružila ostalim našim in prisluhnila še nadaljnim pridigarjevim besedam.

Nad sv. mašo, ki je na Brezjah vedno nekaj posebnega, so bili naši skavti z Golovca zelo navdušeni. Po maši smo še odšli v cerkev do Brezjanske Marije z Jezusom in v molitvi priporočili sebe ter svoje drage naši nebeški materi.

Potem smo se vsedli na bližnjem gostinskem vrtu, da se malce osvežimo in okrepimo. Vmes so nekateri izkoristili priložnost za nakup brezijanskih spominkov. Ker je našo Zinko bolela noga, smo se namesto prvotno nameravanega sprehoda po Brezjah odločili, da se odpeljemo domov in si raje v Celju privoščimo eno veliko pico. Vračali smo se kar po stari cesti in moram reči, da je vožnja do Kranja zelo zanimiva, saj cesta v nasprotju z avtocesto teče po gozdičkih in skozi gorenjske slikovite vasi.

Naše srečanje smo zaključili v piceriji v Mercatorju, kjer smo ob odličnih picah še kakšno rekli.

Darko - Srčni krt

V nedeljo 1. avgusta smo  Dita, Tine, Angelca, Mitja , Mojca in moja malenkost obiskali Solčavo in skupaj z ostalimi odraslimi skavti Slovenije sodelovali pri sv. maši ob praznovanju njihove farne zavetnice Marije Snežne. Seveda cilj ni bil samo sodelovanje pri sv. maši ampak tudi druženje z ostalimi skavti in domačini. Večina skavtov se je dobila v Solčavi že dan prej, vendar mi iz bratovščine Celjskih zverinic smo lahko prispeli šele v nedeljo zjutraj.

Našega prihoda so bili ostali skavti veseli. Po prisrčnem pozdravu smo v krogu dobili navodila za sodelovanje pri maši in za ostalo druženje za še preostali dan. Potem smo izkoristili še polurni odmor za  klepet ob kavici.

Svečanost ob praznovanju se je začela s procesijo okoli cerkve. Zanimivost te procesije je v tem, da v procesiji izpostavljen kip Marije z detetom nosijo dekleta in žene. Po procesiji smo nadaljevali s sv. mašo v prečudoviti gotski cerkvici. Skavti smo pri sv. maši aktivno sodelovali pri branju prošenj in petju pesmi na koncu maše.                                                                                                                     Pri pridigi je mašnik opozoril na nevarnosti človeškega pohlepa, prevzetnost in sovraštvo, na katerih človek vse prevečkrat gradi svoj odnos do sočloveka. Zato je ogromno govoril o ljubezni, o tisti brezpogojni zastonjski ljubezni, ko imaš ljudi preprosto rad. Prav vsak bi se moral za njo potruditi. Vendar ljubezen se z ljubeznijo vrača. Prej ali slej. Zato je župnik tudi prosil svoje župljane, da ga naj imajo radi, saj se verjetno prav doboro zaveda, da je težko vztrajati v ljubezni do drugih, če pa ti nisi deležen vsaj delček nje. Sicer se pri tem moramo prvenstveno opirati na Boga in njegovo ljubezen, vendar ta ne more delovati med ljudmi, če se ne trudimo v svoji ljubezni do drugih.

Po maši smo se še malce zadržali pred cerkvijo, nato pa smo se Celjske zverinice poslovile od ostale skavtske druščine in jo mahnili še nekaj kilometrov naprej do Logarske doline. Tam smo si prvo privoščili bogato malico, nato pa od cerkvice na začetku doline krenili peš po Logarski dolini. Malce naprej od prve kmetije smo desno odkrili (no ja, Dita in Tine sta jo že poznala) peš pot, ki vodi vse tja do slapa Rinke. Tako daleč sicer nismo šli, smo pa pešačili kar lep kos poti. Od začetka se je leno mimo nas pretakala reka Savinja (tukaj še bolj potok kot reka), ki se je kar kmalu končala oziroma pričela v izviru pod večjo skalo (izvir Črna). Ob poti smo naleteli tudi na Olcarsko hišo v kateri lahko vidiš, kako je nekoč izgledalo bivališče gozdarskih delavcev. Pot smo zaključili pri slapu Palenk. V bližnjem hotelu smo si privoščili osvežitev, zraven pa malce obujali spomine na prijetne dogodke s srečanj naše bratovščine in se spomnili vseh ostalih, ki tega gne niso bili z nami.

Po povratku do avtomobilov smo se odločili, da se bomo pred povratkom za Celje še popeljali po panoramski cesti v hribovje proti Sv. Duhu, od koder je prelep pogled proti Matkovemu kotu in Logarski dolini. Tam smo se ustavili na eni izmed turisrtičnih kmetij in ob čudovitem panoramskem razgledu tudi uživali v odličnem kislem mleku ter ajdovem kruhu. Naredili smo še nekaj skupinskih fotografij, nato pa počasi odpeketali domov.

Darko - Srčni krt

Kljub nič kaj obetavni vremenski napovedi, smo vseeno Celjske zverinice z Divjimi risi šli ven v naravo, natančneje na Šmartinsko jezero.

Čeprav so nedeljski oblaki vseskozi grozili z dežjem, je vreme vzdržalo. Dopoldne po nedeljski sv. maši smo se odločili, da gremo ven. “Kar bo, pač bo”, smo rekli in se popoldne odpravili iskat naše Divje rise. Ti so nas že nestrpno čakali in nas celo malce okarali, ker se nismo popolnoma držali napovedane ure. Pa ni bilo neke hude jeze, še vedno smo prispeli točno ob štirih na Šmartinsko jezero, kakor smo se pač dogovorili že med tednom.

Šmartinsko jezero nas je pričakalo malce manj obljudeno kot običajno ob lepih nedeljskih popoldnevih. Doživeli smo tudi rahlo razočaranje, saj ladjica Jezerska kraljica tisti dan ni vozila. Pa zaradi tega ni bilo pretirane slabe volje. Namesto kujanja smo vzeli pot pod noge in se sprehodili po lepo urejenih poteh ob obali Šmartinskega jezera. Med prijetnim sprehodom smo veselo kramljali in uživali v lepotah narave Šmartinskega jezera. Opazili smo tudi nove informativne table z zanimivimi podatki o rastlinju in živalstvu v jezeru in ob njem. Tako smo izkoristili prijetno s koristnim in se seznanili o značilnih vrstah rastlinja in živalstva v jezeru ter ob njem. Zelo zanimiv je tudi pogled na star sadovnjak nad potjo in travnik, ki ga še očitno kosijo bolj po starem. Ta travnik je še eden redkih, ki ga kosijo bolj pozno in mu s tem dopustijo, da zacveti in tudi odcveti v vsej svoji travniški lepoti.

Oglasili smo se tudi na čolnarni. Čolnarili nismo, smo si pa privoščili kavico ali kaj drugega za žejo. Ker nas je bilo vse skupaj 22, smo okupirali kar nekaj miz. Pa tudi natakarju bi prišle prav še kakšne rezervne roke, toliko dela je bilo z nami. Veselo smo kramljali, malce pa tudi že splanirali naš naslednji skupni izlet v hribe.

Pri povratku smo na drugi strani obale na lesenem mostu naredili nekaj “gasilskih” fotografij. Lojz, Vojko in moja malenkost smo veselo pritiskali sprožilce naših fotoaparatov, da bo zagotovo uspela kakšna fotografija. In je, polna veselih in zadovoljnih skavtov, saj se lahko družimo in se imamo radi. Res, lepo je biti skavt.

Darko - Srčni krt

…in nas je na drugo majsko soboto zvabil ven na plan, da v naravi počastimo našo nebeško mater Devico Marijo. Z nami so bili še naši prijatelji z Golovca in Toni - Spretni čuk iz bratovščine Danijelovih sov.

Čeprav ni bila vremenska napoved nič kaj obetavna, je vreme v glavnem vzdržalo. Tistih nekaj dežnih kapelj  se nismo ustrašili, saj za skavta velja , da zanj ne obstaja slabo vreme ampak samo slaba oprema. Že po običaju smo se zbrali pri Nataši in Vojkotu. Veselo sta nas pričakala, še posebej naše “Divje rise”, ki so se prvič udeležili skavtskih šmarnic. Vsi skupaj  pa smo bili veseli  tudi Tonija- Spretnega čuka iz bratovščine Celje 2, da si je lahko vzel nekaj časa za druženje z nami.

Od Voukovih smo peš krenili proti Mariji pod skalco  pod Srebotnikom. V prijetnem in predvsem pri naših prijateljih z Golovca  v razigranem vzdušju nam je pot hitro minila. Prav zanje je bila Marija pod skalco prijetne presenečenje.  Marjana, ki je še pred dobrimi desetimi minutami jezno protestirala in krementirala po kakšni goščavi mora hoditi, se je spoštljivo prekrižala pred kipcem Marije. Slaba volja je bila takoj pozabljena.

Pri Mariji pod skalco so se nam pridružili še p. Marjan, Angelca, Mitja in Zinka, ki so prišli naravnost s šmarnic pri sv. Ceciliji. Pri šmarnicah  smo prvo zapeli Spet kliče nas venčani maj, nato pa nam je p. Marjan prebral evangelij.  Za bolj svečano vzdušje smo Marijo počastili s petjem Karlobaških  litanij.

Po šmarnicah smo se počasi vrnili na zbirno mesto. Kot je že v navadi, so nas pri Voukovih gostoljubno postregli s hrano in pijačo. Iztok je raztegnil svoj meh in mini veselica se je lahko začela. Ob pesmi, plesu in smehu se je večer prehitro prelevil v noč. Ostali bi še dlje, pa smo morali do dogovorjene ure vrniti naše Divje rise na Golovec.

 Naši prijatelji in tisti, ki smo jih prevažali, smo se poslovili in se odpeljali proti njihovemu domu. Med potjo smo veselo obujali  še sveže spomine  na prijetno  preživeto popoldne, na šmarnice in predvsem na veselo večerno druženje pri Nataši in Vojkotu. Resnično so se imeli lepo z nami in mi z njimi.

Darko - Srčni krt       

Tudi odrasli skavti bratovščine Celjskih zverinic smo bili delavni pri akciji Očistimo Slovenijo v enem dnevu. Res da sva uradno barve naše bratovščine pri čiščenju grabna nad parkom zastopala samo dva člana, vendar se je še  kar nekaj naših članov udeležilo čiščenja v organizaciji svojih mestnih skupnosti,  služb in  osnovnih šol svojih otrok, Aljoša pa se je še celo v sklopu ekološkega gibanja ukvarjal s perečimi starimi cinkarniškimi odpadki v Bukovžlaku.

Zato ni bila najina delovna vnema nič manjša. Z  Robertom sva v parku pričakala ostale prostovoljce z zdravstvene šole in še nekaj ostalih meščanov Celja, nato pa smo se  podali v ozki graben v gozdu nad mestnim parkom. Če smo od začetka pobirali bolj nedolžne smeti kot so pločevinke, pivovske in vinske steklenice, plastenke,  papirje in vrečke, ki so posledica petkovih srednješolskih “žurov” v parku, pa smo malce višje že naleteli na večje kosovne odpadke.

Med njimi so se našli trije odsluženi akumulatorji,  grelnik vode, staro kolo, štedilnik in še nekaj neprepoznavnih zarjavelih kosov pločevine, železne cevi, nekakšni kabli, sodi, avtomobilske gume, še celo železni  stranski nosilec kesona tovornjaka je ležal že napol zakopan v grabnu. Zaradi hudourniškega značaja potoka v tem grabnu ( ta potoček je že enkrat ob hudem deževju  poplavil mestni park), je ogromno teh kosovnih odpadkov bilo delno zakopanih in zagozdenih med skale in ostanke drevja. Proti njim smo se borili s krampi in rovnicami in seveda zmagali. Odpadke  smo spravili v park na zbirno mesto, od koder jih je  podjetje Simbio s svojimi vozili prepeljal na celjski javni odpad. Žal je na težko dostopni strmini ostalo nekaj avtomobilskih karoserij, ki jih bodo kasneje z vitlom dvignili na cesto  nad grabnom in jih odpeljali na odpad.

Akcijo smo zaključili okoli trinajste ure. Sedaj je graben nad parkom čistejši in mnogo lepši na pogled. Sedaj resnično deluje prvinsko divje, kakor bi morali izgledati takšni gozdni grabni. Dokazali smo, da je s skupnimi močmi možno v relativno kratkem času očistiti še tako zapuščen in onesnažen kraj. Hvala tudi naši Zinki, ki je poskrbela za sladko malico.

Darko - Srčni krt 

Da, prav ste prebrali delali smo butare. In to na cvetno soboto z Divjimi risi, z našimi prijatelji z Golovca.

Kot je že v navadi, so nas naši prijatelji pričakali z veliko nestrpnostjo. Z enot smo jih prepeljali h kapucinom, kjer smo se pridružili skupini otrok in mladih. Sodelovali smo pri delavnicah izdelovanja butar. Naši risi so bili zelo pridni in so se zelo izkazali pri izdelavi butar. Prav vsak je ob pomoči mentorjev naredili svojo butarico, ki po lepoti niso prav nič zaostajale za ostalimi. Na koncu so se prav vsi  ponosno slikali s svojim izdelkom.

Po delavnicah smo se udeležili večerne sv. maše, ki jo je maševal p. Marjan.  Med mašo je bil tudi blagoslov butaric, oljk in cvetja, otroci so pa bogoslužje obogatili z ubranim petjem.  Na koncu maše je sledilo presenečenje. Otroci so s petjem pesmi Mamica je kakor zarja razveselili svoje mame ob že preteklem četrtkovem materinskem dnevu.

Med povratkom proti domu naših “Risov” smo se še mimogrede ustavili v Mercator centru na eni kavici. Ob sproščenem vzdušju, smo utrnili naše vtise in  veselo kramljali.

Kot bi mignil je bila že ura 20.00, torej skrajni čas, da naše prijatelje vrnemo domov. Poslovili smo se. Ena skupina je odšla ob spremljavi Mojce peš na bližnjo enoto na Golovcu, midva s Tinetom pa sva ostale odpeljala na Ljubečno. Slovo na Ljubečni je bilo prisrčno in namesto pozdrava  so že deževala njihova vprašanja po ponovnem snidenju. 

Darko - Srčni krt    

Ker smo bili na lanskem zimovanju tako navdušeni nad Resnikom, smo se tudi letos odločil za  zimovanje v tem kraju na Pohorju. Nadaljevali smo z zimskimi radostmi in se duhovno krepili z duhovnostjo sv. Frančiška. Čeprav ni bila takšna zimska idila kot lani, je bilo na senčnih legah še vedno dovolj snega za norčije na snegu.

Petkovo večerno neurje ni naredilo nič kaj prijeten uvod v naše tridnevno druženje. Resnik nas je pričakal z močnim deževjem in sneženjem ter tulečim vetrom.  Na hitro smo pobrali najnujnejše iz avtomobilov in se umaknili v varno zavetje župnijskega doma poleg cerkvice sv. Jakoba. Po postni večerji smo večer namenili večernicam in sv. Frančišku. Dita nas je z zgodbami popeljala v njegovo duhovnost in  življenje. Prav njegova duhovnost nas vse navdušuje, še posebej  njegova srčna predanost Bogu, skromnemu življenju in veselosti do narave, ljudi in življenja. Njegova Sončna pesem te vedno nagovori. Ker smo skavti po Frančiškovo v srcu otroci, smo se predali tudi igri. To so bile igre naše mladosti: Kako je trden most, Brez hlač, Leti leti, itd.

Tudi soboto smo pretežno namenili igri in zabavi na snegu. Kot za stavo se je naredil idealno lep dan, zato smo že dopoldne odšli na krajši pohod po okolici Resnika. Vso pot nas je spremljala štirinožna prijateljica Kala s sosednje kmetije. Sveže zapadel sneg je čarobno okrasil drevje. V prijetnem razigranem vzdušje je pohod hitro minil . Po kosilu so bile na vrsti igre na snegu. Izkoristili smo še zadnje zasnežene strmine in se veselo sankali in lopatkali. Posebna zanimivost  je bilo spuščanje na kamionski zračnici. Prav vsak se je hotel drčati z njo. Ko smo dokončno zgulili sneg, smo na zasneženem igrišču igrali roverčka. Tekma je bila napeta in polna  preobratov. Zmagali so srečnejši. Preizkusili smo se tudi v hokeju na snegu in v nogometu. Dokazali smo, da se za razliko od poklicnih “žogobrcarjev” da  igrati nogomet tudi v globokem snegu.

Po športnih aktivnostih smo se preselili v hišo, se umirili in se ponovno predali duhovnosti sv. Frančiška. Spet nas je navduševala Sončna pesem, še posebej  skrben in hvaležen Frančiškov odnos do  stvarstva. Uvod v sobotni večer se je začel s skavtsko mašo. P. Marjan je s svojim maševanjem naredil enkratno vzdušje, mi pa smo ga dopolnili s sodelovanjem in ubranim petjem.   Še posebno lep je bil zaključek maše, ko smo zapeli Za nebo pred teboj. Resnično lepa hvalnica Bogu.

Nato smo večer ponovno  nadaljevali  sproščeno v igrah naše mladosti. Znova smo se igrali vroče, hladno, telefon, se preizkušali v sestavljanju stavkov, tako da si ponovil že prej povedano od soseda oziroma sosedov, ti pa si še dodal novo besedo, naslednji sosed pa je moral ponovno vse to ponoviti ter sam dodati novo besedo. Enako kot lani nas je s krajšim obiskom tudi letos razveselil naš Franci. Zraven smo tudi spremljali olimpijske igre in z navdušenjem navijali za našega slalomista Mitja Valenčiča  še pozno v noč.

Nedeljsko jutro je prišlo kar prehitro. Po jutranjih hvalnicah in zajtrku smo morali  hitro zavihati rokave, da smo počistili in pospravili naše začasno bivališče. Kot vse lepe stvari na tem svetu, je tudi to zimovanje minilo prehitro. Preživeli smo ga v prelepem vzdušju, v utrjevanju naše duhovnosti in bratsko - sestrskih odnosov.

Darko - Srčni krt          

Na sam kulturni praznik smo odrasli skavti Slovenije v organizaciji BOKSS Mozirje imeli  4. skavtsko olimpijado. Kot se spodobi smo olimpijado odprli s pravim olimpijskim ognjem, praznik pa počastili z recitacijo Zdravljice in petjem himne. Poseben gost je bil gorski reševalec, ki nam je prikazal potrebno opremo za pohode po gorah v zimskem času in seveda tudi opremo za reševanje izpod snežnih plazov. Prikazal je tudi reševanje človeka izpod snega z reševalnim psom. Same igre so se odvijale približno kilometer stran na kmetiji Atelšek po domače Rženičnik. Tekmovali smo v biatlonu, sankanju, žaklanju in v gradnji bivakov. Vse skupaj je bilo obrnjeno bolj na hec, čeprav so zmagovalci dobili čisto ta prave zlate, srebrne in bronaste medalje. Z malico (slastnim ričetom) in že s pravo redkostjo tolkecom (jabolčnikom) so nas pogostili kar pri Rženičnikovih. Po stari skavtski navadi smo naše srečanje zaključili s sv. mašo v cerkvi sv. Mihaela v Šmihelu.

Več si oglejte pod fotogalerije dogodkov.

Darko - Srčni krt

Po daljšem času smo se Celjske zverinice odločile za pohod. Tokratni cilj je bila Gora Oljka. Ker so naši prijatelji z Golovca zelo zagreti za pohodništvo, smo jih seveda vzeli s seboj.

V nedeljo 24. januarja 2010 smo se po nedeljski maši spravili  v krog, da še sprejmemo zadnje napotke načelnice Metke. Zaradi mraza smo to naredili na hitro, se posedli v avtomobile in jo mahnili v smeri Polzele. V Polzeli smo zavili proti Podvinu, kjer smo zavili desno čez Zgornji Podvin proti Gori Oljki. Nekje na pol poti smo parkirali avtomobile in dalje krenili peš. Pot  nas je prvo vodila po cesti. Nekaj sto metrov naprej od domačije Jug pa smo zavili levo navkreber skozi gozd. Dobro obuti in opremljeni s pohodnimi palicami smo brez večjih težav premagali hrib. Oboroženi z voljo in veseljem nam je hitro mineval čas in kar na enkrat smo že bili na Gori Oljki. Zmagoslavno smo pozirali pred cerkvijo sv. Križa in se veselo slikali.

Nato smo ugotovili, da smo že postali strašansko lačni. Zavili smo v planinski dom poleg cerkve in si prav vsi naročili slasten ciganski golaž. Že po tradiciji smo tudi udarili žig na naše roke, saj planinskih knjižic nismo imeli s seboj (če jih seveda sploh kdo ima). Po tipičnem planinskem okrepčilu smo si še ogledali cerkev na Gori Oljki. Razkazal nam jo je sam skrbnik planinskega doma. Nad notranjostjo cerkve sv. Križa smo bili navdušeni, še posebej nad mogočnim oltarjem. Pod cerkvijo je v kletnih prostorih velika kapela. V njej so Božji grob in na vsaki strani še po en stranski oltar s kipom Marije in Jezusa. Tudi kapelo smo si ogledali z velikim zanimanjem.

V dolino smo se vračali kar po cesti. V prijetnem in razigranem vzdušju nam je pot minila kot bi mignil. Na parkirišču smo zaradi ozke ceste naredili krog podoben nekakšnemu krompirju in prav vsak je dobil priložnost, da lahko pove svoje  vtise. Predvsem Divji risi so bili še posebej navdušeni ob novici, da bomo v mesecu marcu, ko bodo že cveteli zvončki in trobentice, imeli prvi spomladanski pohod. Tudi jaz ga že nestrpno čakam.

Darko - Srčni krt     

Snežni izlet v Benetke se je našim prijateljem Divjim risom globoko  vtisnil v spomin. Tule  preberite spomin na ta dogodek, kakor ga je zapisala Slavica Smrekar.

Opis izleta v Benetke